Fibromialgija

Najpogostejši simptomi in znaki fibromialgije:

• globoke, pekoče bolečine po telesu (v vsaj štirih od petih telesnih predelov)
• utrujenost in pomanjkanje energije (zlasti zjutraj in proti večeru)
• težave s spanjem (rahel spanec, pogosto prebujanje, nespečnost, neosvežujoč spanec)
• jutranja okorelost
• tenzijski in migrenski glavoboli, napetost, vrtoglavice
• motnje spomina in koncentracije
• občutek oteklosti rok in nog
• vzdraženi trebušni organi (bolečine v trebuhu, napenjanje, zaprtost ali driske, vzdraženo črevesje-iritabilni kolon)
• težave s sečili (pogosta potreba po odvajanju seča, pekoče uriniranje)
• suha usta, nos in oči
• alergični pojavi po koži, intoleranca za razna hranila in druge snovi
• preobčutljivost na vonjave, glasne zvoke in močno svetlobo
• občutljivost na mraz, nemirne noge, netipični vzorci občutljivosti v rokah ali nogah, mravljinčenje rok, nog.
• depresija in huda zaskrbljenost (anksioznost)

Bolečine, eden najpogostejših simptomov pri fibromialgiji, so kronične, izrazite, pekoče, razpršene, zato jih bolniki težko lokalizirajo. Bolečine se najpogosteje pojavljajo v vratu, križu, ramenskem in medeničnem obroču, zgornjem delu prsnega koša, komolcih, rokah in nogah.

Depresija in huda zaskrbljenost (anksioznost) se pojavljata pri približno 30 odstotkih bolnikov, kar še dodatno poveča bolnikove težave, zlasti, če tovrstno bolezensko dogajanje ni hitro razpoznano in ustrezno zdravljeno.

Potek bolezni je zelo različen, lahko je blag, srednje izrazit ali zelo izrazit. Izmenjujejo se obdobja poslabšanja in izboljšanja. Bolnik je navadno videti povsem zdrav, ob tem pa ga pestijo nenehne bolečine in druge težave. Sindrom fibromialgije se lahko prekriva z enim ali več bolezenskimi stanji, ki so posledica neustreznega delovanja živčevja in žlez z notranjim izločanjem, kot so sindrom kronične utrujenosti, sindrom preobčutljivosti na številna kemična sredstva, neurejen menstrualni ciklus in boleče menstruacije. Pogosto so pri bolnikih zmanjšani tudi psihična učinkovitost, bistrost uma in zmožnost ustvarjalnega dela. Bolnik potrebuje več časa za izpolnjevanje miselnih nalog, lahko postane nekonkurenčen, težko tekmuje z zdravimi, storilnost se spreminja in zmanjša. Pojavljajo se strah pred neuspehom, težave pri prilagajanju in opravljanju sicer običajnih del, kar še dodatno povečuje stres in bolnikovo stisko.

Bolezensko dogajanje pri fibromialgiji še ni povsem razjasnjeno. Najpogosteje gre za preplet in medsebojno delovanje genetskih, nevroloških, nevroendokrinih, imunskih, hormonskih in duševnih dejavnikov. Genetsko ozadje. Za bolezen je značilna družinska nagnjenost. Pomembno vlogo pa imajo pri tem dejavniki iz okolja, kot so stresi, poškodbe, okužbe. K nastanku bolezni okrog 50 odstotkov prispevajo genetsko ozadje in 50 odstotkov dejavniki iz okolja. Notranji genetski dejavniki, ki prav tako vplivajo na nastanek bolezni, so še raznolikosti v genskem zapisu (tkim. polimorfizmi genov), ki so vpleteni v delovanje kemičnih živčnih prenašalcev (nevrotransmiterjev), ki prenašajo sporočila med živčnimi celicami.

Nevrološki in nevroendokrini dejavniki

Pri fibromialgiji nastane čezmerna vzdražljivost perifernega in osrednjega živčevja v hrbtenjači in možganskem deblu. Znižan je bolečinski prag, kar imenujemo hiperalgezija. Bolečina se namreč pojavlja ob normalnih, sicer nebolečih dražljajih, kar pa imenujemo alodinija. V bolnikovih možganih so zmanjšani tudi nivoji živčnih prenašalcev (nevrotransmiterjev), kot so serotonin, dopamin in drugi, kar vpliva na možganske funkcije, poveča bolečino, poslabša razpoloženje, telesne in umske sposobnosti ter delovanje različnih notranjih organov.

Hormonski dejavniki

Moteno je delovanje žlez z notranjim izločanjem in avtonomnega živčevja. Zaradi nepravilnega delovanja osi hipotalamus-hipofiza-nadledvična žleza, ki jo imenujemo tudi stresna os, se pojavlja nenormalen ali premajhen odziv na stres.

Imunski sistem je tudi vpleten. Pojavlja se vnetje živčnih končičev (nociceptorjev), zato se sproščajo posredniki vnetja (vnetni mediatorji), kot so citokini in kemokini, ki v kombinaciji s stresnimi hormoni lahko povzročijo bolezen. Med pomembnimi posredniki vnetja naj bi bil tudi histamin, ki je sicer vpleten v alergične pojave. Pri nekaterih bolnikih s fibromialgijo je količina encima, ki razgraja histamin, zmanjšana. Prevelike količine nerazgrajenega histamina povzročajo simptome, kot pri alergiji: glavobol, vrtoglavico, slabost ali bruhanje, kožni izpuščaj, bolečine v trebuhu, driske, napenjanje in bruhanje.

Čustveni in duševni dejavniki, kot so paničen odziv na stresne dogodke, katastrofično doživljanje in pretirano odzivanje na stres, prezaposlenost s telesnimi simptomi, depresija in zaskrbljenost tudi močno vplivajo na zaznavanje bolečine in jo praviloma povečajo.

Ugotavljanje fibromialgije

Zaradi pojavljanja toliko različnih težav je ugotavljanje fibromialgije dostikrat otežkočeno. Pri kliničnem pregledu praviloma ni sprememb. Prav tako ni na voljo laboratorijskih kazalcev, ki bi bili značilni za fibromialgijo in bi pomagali pri diagnostičnem opredeljevanju. Za poenotenje diagnostičnih postopkov so strokovnjaki Ameriške akademije za revmatologijo (American College of Rheumatology-ACR) že leta 1990 določili in sprejeli mednarodna diagnostična ACR merila, jih nato spreminjali in dopolnjevali (2010, 2011, 2016, 2018). Pri nas uporabljamo diagnostična merila iz leta 2016.

Diagnostična merila Ameriškega združenja za revmatologijo iz leta 2016 (ACR-2016) omogočajo diagnostiko bolezni z vprašalniki, ki jih izpolni bolnik.

Fibromialgija je potrjena, kadar so bolečine prisotne tri mesece ali več, v vsaj štirih od petih telesnih regijah. Indeks razširjene bolečine mora biti enak ali več kot 7 in lestvica resnosti simptomov enaka ali več kot 5 ali indeks razširjene bolečine 4 – 6 in lestvica resnosti simptomov enaka ali več kot 9. Diagnozo fibromialgije postavimo neodvisno od drugih, že obstoječih bolnikovih bolezni, fibromialgija pa ne izključuje možne sočasne druge bolezni.

Opis točkovnika za fibromialgijo

Vprašalnik ima dva dela:

Indeks razširjene bolečine: bolečine v vsaj štirih od petih telesnih regijah

• Leva zgorja regija (regija 1): čeljust*, ramenski obroč, nadlaket, podlaket
• Desna zgornja regija (regija 2): čeljust*, ramenski obroč, nadlaket, podlaket
• Leva spodnja regija (regija 3): kolk, stegno, golen
• Desna spodnja regija (regija 4): kolk, stegno, golen
• Aksialna regija (regija 5): vrat, prsna hrbtenica, ledvena hrbtenica, prsni koš*, trebuh* (*mesta, ki niso vključena v oceno generalizirane bolečine)

Lestvica resnosti simptomov: utrujenost, neosvežilni spanec, kognitivne motnje (motnje spomina in koncentracije, v zadnjih tednih). Sem sodijo še glavobol, bolečine ali krči v spodnjem delu trebuha ter depresija (v zadnjih šestih mesecih).

Prepoznavanje in obravnavanje bolezni sodita v roke zdravnika družinske medicine, ki mora imeti ustrezno klinično znanje in komunikacijske spretnosti ter tudi ustrezno stališče do bolezni. Napotitev k specialistom (revmatologu, nevrologu, endokrinologu, gastroenterologu, fiziatru, psihiatru) je potrebna predvsem če je diagnostika zapletena, če zdravnik sumi, da gre za sekundarno fibromialgijo ob spremljajoči drugi bolezni, kar imenujemo komorbidnost (ob vnetni revmatski, sistemski vezivnotkivni in endokrinološki bolezni, okužbi, raku ali drugo…) in ob zelo izraženih znakih depresije.

Zdravljenje fibromialgije

Fibromialgija je kronična in praviloma neozdravljiva bolezen. Kakovost bolnikovega življenja je močno okrnjena, bolezen vpliva na različna področja: osebno, družinsko, socialno in poklicno področje. Zdravljenje ni usmerjeno le k lajšanju bolečin, potrebna sta celostni pristop in individualna obravnava, saj so prisotni telesni, čustveni in številni drugi simptomi. Najbolj pomembno je motivirati bolnika za nujno potrebno sodelovanje pri zdravljenju, aktivnost bolnika je namreč ključna za uspešnost zdravljenja. Ker pravi vzroki za nastanek fibromialgije niso povsem razjasnjeni, ni na voljo vzročnega zdravljenja, temveč zdravimo posamezne simptome in znake (simptomatsko zdravljenje), kar zahteva zelo širok pristop.

Na voljo imamo več načinov zdravljenja:

• nefarmakološko zdravljenje (zdravljenje brez zdravil)
• farmakološko zdravljenje (zdravljenje z zdravili)

Če nefarmakološko zdravljenje ni učinkovito in ne zadostuje, je treba obe obliki zdravljenja kombinirati, saj z enim samim načinom navadno ne dosežemo pričakovanih učinkov in izboljšanja bolezni. Zdravljenje praviloma ne privede do popolne ozdravitve, temveč zmanjša težave, predvsem bolečine in utrujenost, omogoča znosnejše in bolj kakovostno življenje ter izboljša tudi zmožnost za delo.

Nefarmakološko zdravljenje (brez zdravil)

Poučevanje bolnika o bolezni

Eden prvih korakov pri zdravljenju brez zdravil je poučevanje in seznanjanje bolnika z boleznijo. Dokazano je, da so učinki zdravljenja bistveno boljši pri osveščenem bolniku, ki dobro pozna svojo bolezen, sprejme dejavno vlogo in prizadevno sodeluje pri zdravljenju. Bolnike je treba pomiriti, da bolezen ne povzroča telesnih deformacij, saj je zaradi hudih bolečin in številnih drugih težav, tovrsten strah zelo pogosto prisoten. Bolnike je treba seznaniti z možnimi dejavniki tveganja, ki lahko poslabšajo bolezen. Poučiti ga je treba, kako pomembna je ustrezna, redna, postopno stopnjevana telesna vadba, kako se čimbolj izogiba stresom, kako se sprošča, uredi nespečnost, se ustrezno prehranjuje in zdravo živi. Z boleznijo naj bodo seznanjeni tudi najožji družinski člani, ki se naj prav tako vključijo v zdravljenje in pomagajo bolnemu svojcu pri premagovanju težav. Razumevanje v družini in njena podpora zelo pomembno vplivata na uspeh zdravljenja.

Fizikalna terapija

Telesna vadba

Eden od pomembnih ukrepov iz vrst fizikalne terapije je redna telesna vadba. Od vseh ukrepov brez zdravil je vadba najbolj priporočljiva in najučinkovitejša, dokazano zmanjša bolečino, ker dvigne prag za bolečino, pomaga pri boju proti stresu, zviša nivo endorfinov, ki poskrbijo za uravnoteženost s stresnim hormonom (kortizolom). Sprostijo in jačajo se mišice, izboljša gibljivost in telesna pripravljenost. Intenzivnost telesne vadbe naj se postopoma stopnjuje, naj bo ustrezno načrtovana, na začetku s pomočjo fizioterapevta. Pri vseh telesnih dejavnostih se je treba izogibati pretiravanju, zaradi česar se lahko poveča bolečina in poslabša bolezen. Vaje je treba izvajati previdno, nežno, do bolečine. Paziti je treba tudi na pravilno telesno držo. Včasih je potrebna krajša prekinitev telesnih dejavnosti, kar služi kot neke vrste regeneracija. Zelo pomembno je, da bolniki ne obupajo, da jim telesna dejavnost preide v vsakodnevno navado. Zaradi bolečin in številnih drugih težav se pri nekaterih bolnikih pojavlja strah pred gibanjem in telesno aktivnostjo (kineziofobija). Tedaj je treba bolniku predstaviti vse pozitivne učinke telesne vadbe in ga prepričati, da se bo po telesni aktivnosti bolje počutil in da se bo bolezen izboljšala. Ugotovili so, da je strah pred gibanjem pogosteje prisoten pri bolnikih z znaki depresije, zato je pomembno, da se depresivne motnje prepoznajo in ustrezno zdravijo.

Telesne dejavnosti, ki jih priporočajo pri fibromialgiji

Hoja je aerobna telesna dejavnost, ki je varna in najbolj primerna od vseh gibalnih metod. Izvaja jo lahko vsak bolnik in prilagodi svojim zmožnostim. Izvajali naj bi jo vsaj 30 minut na dan. Hitra hoja ohranja in izboljšuje splošno vzdržljivost (kondicijo), gibljivost, poveča srčni utrip, izzove občutek toplote in rahlo zadihanost.

Nordijska hoja ima še nekatere dodatne prednosti pred običajno hojo. Uporaba pohodnih palic izboljša stabilnost, še posebej pri bolnikih s fibromialgijo, ki so nagnjeni k padcem.

Raztezne vaje so namenjene raztezanju vseh mišičnih skupin: ramen, bokov, medenice, rok, nog in hrbtenice. Izvajati jih je treba previdno in postopno z vedno večjo intenzivnostjo.

Vaje za mišično moč morajo biti izvedene pravilno, varno. Izvajanje je možno z uporabo različnih naprav, kot so npr. lažje uteži, bremena, raztegovanje vzmeti in podobno.

Joga tudi lahko izboljša bolnikovo stanje. Pri jogi je vzpostavljena povezava med telesom in umom (body-mind), poteka učenje dihalnih tehnik. Blagodejne učinke izzovejo skupinski treningi joge in medsebojna komunikacija, kar vse zmanjšuje bolečine, utrujenost, depresijo, izboljšajo se spanje, počutje in razpoloženje.

Tai chi tehnike naj bi imele podobne učinke. Postopke je treba izvajati redno, vsak dan in daljši čas, kar je lahko za bolnika zahtevna naloga in ga je treba spodbujati, da ne odneha.

Vaje v ogrevani vodi so tudi dober način za zmanjšanje težav pri fibromialgiji. Plavanje in vaje v ogrevanem bazenu sproščajo mišično napetost, krče v mišicah, izboljšajo prekrvavitev in zmanjšajo bolečine. Podobni učinki so doseženi pri prhanju in kopanju v kadi s toplo vodo.

Akupunktura tudi sodi med možne postopke, ki pri nekaterih bolnikih zmanjša bolečine.

Zdravljenje s kisikom v hiperbarični komori je prav tako ena od možnosti zdravljenja fibromialgije, o čemer poročajo predvsem zadnja leta. Spremenilo naj bi delovanje možgan, zmanjšalo bolečine, izboljšalo odzivnost imunskega sistema in kakovost življenja.

Protibolečinski fizioterapevtski postopki, ki zmanjšajo bolečine, mišično napetost, izboljšajo prekrvavitev so številni: elektroterapija, TENS (površinsko draženje z električnimi tokovi), interferenčni tokovi, diadinamična terapija, terapevtski ultrazvok in razne masaže. Za številne alternativne metode, kot so kiropraktika, hipnoterapija, homeopatija in druge, ni dovolj strokovnih dokazov, da učinkujejo, vendar nekaterim bolnikom zmanjšajo bolečine in druge težave, verjetno zaradi placebo učinkov.

Prehrana in fibromialgija

Zaenkrat ne poznamo posebnega načina prehranjevanja, ki bi lajšalo ali celo odpravljalo težave bolnikom s fibromialgijo. Obstojajo poročila, da lahko nekatera hranila in določene prehranske navade ugodno vplivajo na potek bolezni. Če bolnik ugotovi, da mu določen način prehranjevanja koristi, naj temu občutku sledi.

Antioksidanti. Na voljo je nekaj podatkov, da antioksidanti, ki nevtralizirajo za celice nevarne proste radikale in so prisotni v nekaterih hranilih, lajšajo bolečine pri fibromialgiji. Veliko antioksidantov vsebuje različno sadje: grozdje, pomaranče, jagode, marelice, lubenice, jabolka in zelenjava: brokoli, ohrovt, zelje, korenje, paradižnik.

Histaminska intoleranca. Hrana, bogata s histaminom pri bolnikih s fibromialgijo in s histaminsko intoleranco, sproži glavobol in še vrsto drugih težav. S histaminom bogata hrana so ribe in morska hrana, fermentirani mlečni izdelki, dolgo zoreni siri, fermentirani mesni izdelki in alkoholne pijače ter fermentirana zelenjava. Simptomi izzvenijo po omejitvi in prekinitvi vnosa tovrstnih hranil.

Pomanjkanje nekaterih elementov lahko izzove ali poslabša bolečine. Pri bolnikih s fibromialgijo je kar pogosto pomanjkanje magnezija, kar spremlja kronično sistemsko vnetje, zviša se koncentracija posebne snovi, ki povzroča bolečino. Zvišani so nivoji posrednikov vnetja in določene vnetne beljakovine, kar še poveča posamezne težave. Dodatek magnezija v prehrano zmanjša napetost v mišicah, olajša bolečine in tenzijske glavobole.

Spremenjena presnova maščob. Pri bolnikih s fibromialgijo je povečan nivo leptina, hormona, ki uravnava lakoto in občutek sitosti, kar je povezano z debelostjo. Pri debelih bolnikih so mišično-skeletne bolečine izrazitejše. Poleg tega posamezniki z visoko telesno težo uživajo hrano bogatejšo z ogljikovimi hidrati, z malo zelenjave in beljakovin. Zato so plazemske koncentracije nekaterih aminokislin, ki so sestavni deli beljakovin znatno nižje, kar tudi vpliva na povečanje mišičnih bolečin.

Zdrava prehrana in zmanjšanje telesne teže zmanjša simptome bolezni. Živila s protivnetnimi lastnostmi (grozdje, jagode, brokoli, soja) so sestavni del vegetarijanske ali veganske prehrane, zato ni presenetljivo, da obstajajo nekatere pozitivne študije o ugodnem vplivu tovrstne prehrane tudi na simptome fibromialgije. Nekateri podatki naj bi podpirali vegetarijansko dieto kot učinkovit način za zmanjšanje bolečin, za kar pa ni povsem zanesljivih strokovnih dokazov.

Farmakološko zdravljenje (z zdravili)

Praviloma bolniki s fibromialgijo potrebujejo tudi zdravljenje z zdravili. Žal danes še vedno nimamo specifičnega zdravila za zdravljenje fibromialgije; pri številnih bolnikih z zdravili, ki so na voljo, tudi ne dosežemo pričakovanega učinka. Pri farmakološkem zdravljenju izbiramo zdravila glede na simptome bolezni (simptomatsko zdravljenje). Poleg bolečin moramo tako upoštevati še motnje spanja in počutja, utrujenost ter druge simptome. Nobeno od razpoložljivih zdravil nima učinka na celoten spekter simptomov. Pogosto je zato treba uporabiti kombinacijo več zdravil hkrati.

Protibolečinska zdravila – analgetiki

• antirevmatiki običajno niso učinkoviti; previdnost je potrebna zaradi možnih neželenih učinkov, predvsem na prebavilih
• tramadol omili bolečino, uporabo omejujejo precej pogosti neželeni učinki (slabost, vrtoglavica, zaspanost in zaprtost).

Antidepresivi

• triciklični antidepresivi (amitriptilin, doksepin) pri številnih bolnikih pomembno zmanjšajo bolečino, okorelost, občutljivost, utrujenost in izboljšajo kakovost spanja
• zaviralci privzema serotonina (SSRI – fluoksetin, paroksetin) zmanjšajo bolečino, izboljšajo funkcijske sposobnosti in počutje
• zaviralci privzema serotonina in noradrenalina (SNRI – venlafaksin, duloksetin in milnacipran) zmanjšajo bolečino in utrujenost, izboljšajo počutje.

Delovanje antidepresivov temelji na zaviranju prevzema serotonina in noradrenalina. Slaba stran teh zdravil so številni neželeni učinki, kot so suha usta, omotičnost, zaprtje, zmedenost, vznemirjenost, tahikardija, nočne more.

Nevromodulatorji

• antikonvulzivi (gabapentin in pregabalin) izdatno zmanjšajo bolečino, izboljšajo splošno počutje in kakovost spanja. Zdravilo dajemo pred spanjem.

Dopaminski agonisti

• primerni so za zdravljenje bolnikov s fibromialgijo, če imajo pridružen sindrom nemirnih nog, ki še dodatno moti globok spanec; zdravilo iz te skupine – pramipeksol – zmanjša bolečine in utrujenost, izboljša funkcijske sposobnosti in splošno zdravstveno stanje.

Sedativi (pomirjevala)

• pomirjevala (zopiklon, klonazepam, natrijev oksibat) tudi lahko uporabljamo pri bolnikih s fibromialgijo.

Medicinska uporaba konoplje

Mnenje zdravnikov o medicinski uporabi konoplje je še vedno zelo nasprotujoče in je »vroča« tema zadnjih nekaj let. Pri fibromialgiji namreč ni pomembno samo lajšanje bolečin, ampak mora zdravilo izboljšati tudi številne druge simptome, zlasti kakovost spanja in počutja, česar pa trenutno preparati konoplje ne zagotavljajo v celoti. Poleg tega še ni raziskan dolgotrajni učinek teh učinkovin. Znano je, da je uporaba konoplje med bolniki s fibromialgijo zelo razširjena. Večinoma uporabljajo neregistrirane in tudi nelegalne pripravke različnih proizvajalcev. Objavljenih je le nekaj študij o uporabi konoplje pri fibromialgiji, v katerih so nepopolni podatki o tipu, izvoru in odmerkih.

Strokovnjaki so si edini, da trenutno ni dovolj dokazov in kliničnih poti za učinkovito zdravljenje bolnikov s fibromialgijo z medicinsko konopljo. Nedvomno bi morale biti določene jasne indikacije za zdravljenje, pred uporabo pa razjasnjene kemične, farmakološke in toksikološke lastnosti ter upoštevani vsi varnostni ukrepi.

V celoti odsvetujejo uporabo pripravkov konoplje kot osnovno zdravilo pri bolnikih s fibromialgijo. Nekateri upajo, da bodo kanabinoidi v konoplji po ustreznih raziskavah in resno izpeljanih kliničnih testiranjih postali alternativa opioidom.

Rehabilitacija bolnikov s kronično nerakavo bolečino na URI – Soča

Že vrsto let na Univerzitetnem rehabilitacijskem inštitutu (URI) Soča poteka poseben program, kjer izvajajo interdisciplinarno rehabilitacijo bolnikov s fibromialgijo. Bolniki pred vključitvijo opravijo pregled, kjer zdravniki ugotavljajo, če so sposobni sodelovati v precej zahtevnem programu. Pred začetkom programa so vključeni tudi v dvodnevno poučevanje o vseh vidikih kronične bolečine. Pri rehabilitaciji bolnikov s fibromialgijo sodeluje skupina strokovnjakov: zdravnik fiziater, psiholog, medicinska sestra, fizioterapevt, delovni terapevt, socialni delavec. Vsebina programa in metode se med seboj smiselno dopolnjujejo. Vključeni so: higiena spanja, vedenjsko-kognitivno urjenje, relaksacijske tehnike, urjenje čuječnosti, zaznavanje telesa, različne fizioterapevtske tehnike in ergonomsko svetovanje. Programi trajajo štiri ali šest tednov. Praviloma ga izvajajo skupinsko, včasih tudi individualno. Učinke rehabilitacije redno spremljajo in ocenjujejo z različnimi merili. Pri osebah, ki uspešno končajo program, se spremeni doživljanje bolečine, ki se zmanjša, izboljšajo se kakovost življenja, gibanja, spanja, počutja, telesne zmogljivosti in zadovoljstva.

Problemi na delovnem mestu

Bolnikom je treba pomagati tudi pri reševanju problemov, ki so povezani z delovnim mestom in delazmožnostjo. Na delazmožnost, poleg same bolezni in izrazitosti simptomov, vplivajo npr. opravila s ponavljajočimi se gibi, telesno naporno delo (povečajo se bolečine in utrujenost), dolgotrajno sedenje ali stoječi položaji, visoki delovni normativi in neugodni klimatski pogoji v delovnem prostoru (mraz, prepih, prekomeren hrup), zahtevno intelektualno delo, ki ga ovirajo motnje spomina in koncentracije. Dostikrat so potrebne različno dolge bolniške odsotnosti, vendar je pomembno, da se ukrene vse potrebno, da se bolnik čimprej vrne na delo. Dokazano je namreč, da se kakovost življenja pri bolniku znatno izboljša, zmanjšajo se tudi bolezenske težave, če se hitro vrne v delovni proces. Pogosto je potrebna poklicna rehabilitacija, ki pomaga pri vračanju na delo. Proces vračanja na delo je odvisen od zgodnje diagnoze in hitrega posredovanja. S posegi na delovnem mestu je treba odpraviti dejavnike tveganja za poslabšanje bolezni (organizacijske spremembe, izboljšanje delovnih pogojev, sprememba delovnega mesta, skrajšan delavnik, osebni pripomočki in druge prilagoditve). Izjemnega pomena je, da so delodajalci in sodelavci seznanjeni z naravo bolezni, da aktivno sodelujejo in zaposlenemu pomagajo.

Prim. Mojca Kos Golja, dr. med. specialistka interne medicine in revmatologije